Disguise

2010-03-30T21:31:00.015+02:00

Best Friends

I have a lot of best friends, well not really A LOT but a few:). People tend to tease me about this habit. Some say you can only have one best friend. But my life has been so divided up into separate little chapters, that it's hard to pick just one. It's a little like trying to pick your favorite film of all time. I mean, what kinda movie are we talking about? Drama? I'm a sucker for Blood diamond and Revolver. Fantasy? I'm totally in love with Pan's labyrinth and Eragon. Romance? I loved loved loved Shelter and Crazy/Beautiful. And I ADORED Corpse Bride, like almost all Tim Burton's creations... And oh, I admit I geek out The Matrix...but this one was for my school. So I can't pick. It depends on my mood. And same goes for my friends.

In elementary school was Jasna. Her parents were my parent's friends and she lived above me. I liked her because she was funny and inventive. She was full of ideas and made our lifes „colorful“. I can't really remember all the stupid things we did, but one of them was surely „burying coins in the ground“ in front of our building...I guess we were preparing ourselfs for tough times. After 8th grade we went to different highschools so we drifted apart. There was also a beautiful girl Amela. She was always wonderful to me. I loved her company. She's still one of my best friends, I can tell her anything and I know she feels the same. We don't see each other very often, but she is one of those friends who still feels so close even if we don't constantly see each other. She is so unburdened, truthful and never pretend. And I must say she is full of mind blowing stories, I laugh my ass off when she's describing her crazy adventures.
Then I found the love of my life, Katja M. She was the funniest, prettiest, most supportive girl I'd ever met. With our other „girlfriends“ Gaj, Pivk, Miki, Jure, Beni,... we made a nice team. I wish this group would still be my army! But still, when life gets tricky, I always end up running to Katja. After high school I moved to Ljubljana and went to law school there. I was lucky I wasn't the only one from my school, there was Timon by my side. He was a very best male friend of mine. I still share my heart with him, even if he is not around anymore. At law school I made a wonderful friendship with Anja S. I loved her to death, i saw her like my bigger sister, she was so mature and wise. But when she decided to change the college, I kinda lost her. Not literaly, but my heart just let her go. Well, as life brings strange coincidences, soon I followed Anja's footsteps and changed the college. But when I gor there, she was not the same person anymore. At least I wasn't seeing it. She had new friends - her classmates and she didn't need me anymore. I was trying to get closer to her again but it wasn't the same anymore. (Of course, this is my side of story, maybe she has a totally different one to share). When I was still at law school I met another beautiful and carrying girl, named Anja L. I found such support and inspiration from this girl. For years after we still talk about EVERYTHING. We didn't have any of the same friends, so our conversations were never about gossip. We both laugh really loud and rant and go off on tangents and LOVE it. I love her! We have so much beautiful memories! She is still always there for me, we meet for the coffies, shoppings and other girly stuff. I love sharing time with her, even if she is sometimes a little grumpy hehehe:D Since her I have made a few more best friends. There are Kaja, Valeria, Eva, Barbara, Katarina, Urša,... And in my opinion, that doesn't diminish the importance of any of the friendships that came before.
If your friend isn't "The Best" then what's the point? And for the record, I do have the very best friends in the world :) Wishing the same for all of you.
Okay....the point of all of this babbling is that sometimes comes the time when I wish all of them would be here with me when I need them the most and we would laugh to all stupid things we did and all stupid things we are going to do together.

2010-01-12T19:46:00.003+01:00

Every song ends...

...but is that any reason not to enjoy the music?

You know it's been a tough month for my heart, but i'm not going to write about that today. I'm gonna write about this theory I've heard. It goes like that... there are two kinds of people in the world. There are lyric people and music people. You know, the lyrics people tend to be analytical. All about the meaning of the song. They're the ones you see with the CD insert out like 5 minutes after buying it, pouring over the lyrics, interpreting the hell out of everything. Um, then there’s the music people. They could care less for the lyrics as long as its just got like a good beat and you could dance to it. I don’t know, sometimes it might be easier to be a music girl and not a lyric girl. But since I’m not, let me just say this.
"Sometimes things find you when you need them to find you, I believe that. And for me its usually song lyrics."

2009-04-28T16:00:00.003+02:00

Woman driving

Calling women lousy drivers may be a self-fulfilling prophecy:) I hope that out there is a considerable number of people who genuinely believe that gender has nothing to do with atrocious driving.
But in most cases, when someone makes a sloppy U-turn or an illegal left turn, or even something simple and almost insignificant like parking a little close to another car, someone’s bound to point out that the driver must be a woman. It’s almost automatic.

Well, today I had a little crash, nothing TOO serious though, I'm fine, just my car's left doors are "paštetka" so they has to be replaced with new ones.
I know there are times where driving mistakes are (& will be) made, but I'm really trying not to turn it into a habit.

2009-01-06T20:17:00.005+01:00

Vsi smo psi

Vsi smo psi
krvavi pod kožo
vse nas boli
vsak trpi

vsi smo psi
večni klateži
umazani in polni bolh
neukročeni in divji

vsi smo psi
najboljši prijatelji
zvesti in odpustljivi
naivno ljubeči

Vsi smo psi

2008-12-17T19:16:00.013+01:00

Tom Stoddart

Getty Images photographer Tom Stoddart (click!) is one of the world’s most respected photojournalists. His stories inform, inspire and move us as only photography can.

Every now and then, a photographer shoots images that literally change our view of the world. Tom Stoddart has done it with all manner of subjects, from AIDS in Africa to war in Bosnia, publishing a stunning collection of his work in his book iWitness back in 2004.

By his own admission, Stoddart has taken pictures ‘that shouldn’t exist’ and has witnessed some of the most terrible suffering in the world today. But without his hard-hitting images we, back in the comfort of our home, wouldn’t realise the true extent of what is going on thousands of miles away.
Shooting as he does in signature black & white, his approach is traditional and his results honest, upfront and at times brutal. Stoddart himself, on the other hand, is quiet and unassuming. Ferociously intelligent and politically astute. (Source: Ian Farrell)

A well nourished Sudanese man steals maize from a starving child during a food distribution at the Medecins Sans Frontieres feeding centre in Ajiep, southern Sudan.

A child plays with pigeons among the ruins at Bhachau, one of the worst hit towns in Gujarat, during the earthquake of 2001.

Traumatized by the violence he has witnessed, an orphaned boy cowers away from an aid worker in Goma.

I think these images are important and we need to see them as often as there are conflicts and events that cause them to be taken. And we need people like Tom Stoddart to take these pictures, at great personal risk, so we cannot pretend that this is not happening to people just like us, every minute of every day in many parts of our world...

2008-12-14T22:29:00.004+01:00

It's too late to leave it

I crave the touch of them on my skin
My hands tense and shake when I am denied my daily dosage
At faculty my mind is constantly distracted by the thoughts of what awaits me when I clock out
While listening to music I visualize the colors dancing
I dig through drawers and look under my bed for any forgotten bits
My heart strains when my bottles are empty and the dealer is sold out
I cry out in frustration when my mind is blocked with no way of being able to think without my fixation
I dig through my pockets for loose change and pawn my belongings for the money I need
I see letters different sizes in front of my eyes...
Without it I feel lost and alone, dull and pointless.
My insanities and frustrations appear as well as other emotions when I'm high...
The tapping of keys on the typewriter could drive a woman insane.

But not a woman such as this. A poet, A journalist, A writer.
To her, the tapping of keys is music to her ears
A Narcotic, a drug, addicting and soothing
She comes back day after day for more, as her tolerance builds
Soon she shall spend hours, days, at a time at that desk, at her chair
Obsessing over the perfection over a simple story.
Searching for a level of perfection so high that she could never achieve it
But day by day, moment by moment She continues on in this manner
Giving herself unto the paper, the ink, the mechanics of the machine
As her writing consumes her entirely, and the outside world disappears
Replaced with a darkened room, Filled only with necessities.

2008-12-14T17:59:00.002+01:00

Three dots...

I sat on the steps to the church, and think of the day that has passed me by, just passed me by. They all can scratch the truth until it breaks but it will explode in their faces and I thought you were my friend but then again you all become one of them so day-by-day you will change the way you smile at me I hope that things will go your way, someday, they always do. And you can wish upon the wrong star, and you can wish upon your own heart. Cross it off, mark it off. 'X' marks the spot to the grave you dug yourself. And explanations are a waste of time, you lost your time. So don't come running back to me. The form of entertainment has lost its judgement I already know what to expect of you and other friends and other people can remind you of me. And then some other friends and other people… So day-by-day you will change the way you smile at me I hope that things will go your way, someday, they always do. And oh no, up again so sweet your hands are thin and reckless in the drivers seat. No vocabulary, no pictionary of you to think in my mind. And soon you'll see what your up against and breathe hard against your chance, and they can remind you of them. So day-by-day you will change the way you smile at me I hope that things will go your way, someday, they always do.

2008-05-23T17:25:00.007+02:00

What a crock of shit

Že nekaj časa razmišljam o tem, kako lahko le nekaj besed prestraši človeka, da zbeži stran od sočloveka. Sovražim, ko se nekoga zaradi negativnih besed označi kot "slabega" in ga to spremlja vse do konca življenja. Naenkrat dobiš definicijo - in to je VSE kar si.
Ena napaka, eno dejanje, ena domneva in naenkrat ne moreš biti nič več - nesposoben se spremeniti ali zrasti. Za celo življenje postaneš tisto, kar so se oni odločili, da bodo videli v svojih očeh in te držali v škatli, odklanjali, da te izpustijo, da zrasteš, se spremeniš in enostavno postaneš več.
Veliko besed je, ki nas prestrašijo. Hinavec. Neumen. Zahrbten. Šibek. Fake. Vsakč ko nekdo misli, da ve vse tvoje cilje, motivacijo, tvojo celotno zgodbo, verjame, da ne moreš biti tisto za kar se predstavljaš, kar se nam zdiš, zato te označijo kot Ponaredek, nekaj kar ni resnično. Farsa. Jaz pa vem, da nihče ne ve nikogaršnjo zgodbo, temveč le svojo lastno. Tvoj koncept tuje zgodbe je vedno obarvan s tvojimi lastnimi zgodbami, težavami, domnevami. Lažnivec. Ne biti iskren. Vsakdo je povedal že laž v svojem življenju. Čisto vsakdo. Vedno se je dobro vprašati, ali poznaš njegovo zgodbo, preden ga označiš za lažnivca. Mogoče je moral preživeti z lažmi v nekem obdobju svojega življenja. Mogoče je odrastel z lažmi. Mogoče se boji konfliktov, ki bi nastali, če se ne bi zlagal. Ne podpiram neiskrenost, ampak grozno sodim ljudi, ki nekoga označijo za celo življenje ali pa da zase govorijo, da se nikoli še niso zlagali? Cipa, Kurba, Vlačuga – veliko imen za žensko, ki je seksala z več moškimi, kot se nekomu zdi primerno. Te besede so pomoje ene najbolj uporabljenih besed za opis ženske. Seksualnost prihaja iz njihovih lastnih želj, ki so pogosto potlačene v ženski, tako kot poželenje, hrepenenje ali svoboda izbire seksualnih partnerjev. Izbira, ki jo naredijo, jih naredi "manj vredne". Kdo si ti, da se odločaš katero število partnerjev je primerno? Koliko povezuješ obnašanje in pa izgled človeka? Morilec. Vsaka ženska, ki je kdajkoli naredila splav, je bila označena s to prijazno besedo. Ali si se kdaj vprašal, zakaj je to storila? Ali poznaš zgodbo? Ali ti je sploh mar? Zakaj bi se morali tvoji moralni vidiki skladati z njenimi?
Jaz ne bom pustila nobenemu, da me označuje kdo sem. Ne bom pustila, da me držijo v škatlici, ker so mi dali ime. Moja dejanja me označujejo kdo sem, seveda, in veš kaj, ljudje delajo napake. Ljudje so tudi velikokrat narobe razumljeni. Ljudje ne pridejo z natančno zgodovino, zato nikoli ne veš njihovih celih zgodb. Ne veš kako so postali krivdni, pridobili napake ali njihove spodrsljaje, bitke v poskusu odkritja samega sebe, kdo sploh so.
Ljudje bi morali razmisliti o besedah... Jaz imam nekaj besed za vse tiste, ki radi sodijo drugim – odpuščanje, razumevanje, spoštovanje, zasebnost.

"Anyone who’s been scarred by words - you know who you are inside. That is all that matters. Life is hard – worry about yourself."

2008-05-22T17:25:00.002+02:00

Is there more than this?

2008-05-20T10:49:00.007+02:00

Mr. Idealni

Večina deklet, ki jih poznam, je imela v nekem življenjskem obdobju dejanski ali vsaj miselni spisek lastnosti, ki jih mora imeti njihov »idealni« moški. Ko naredijo tak neumni spisek, se prepričajo, da nič pretiranega ne zahtevajo in začnejo dejansko verjeti, da je njihov ideal nekje zunaj in da bodo uničile svojo edino možnost za srečo, če se zadovoljimo z manj. Nekaterim so dejansko oprani možgani s to dogmo, da »sanjski tip« mora ustrezati točno določenim merilom…ahh…bullshit.

Ponavadi je eden od kriterijev »visoka postava«. Z odpisom za vertikalno dimenzijo prikrajšanjih moških se odrečejo vsaj polovici možnosti, da si najdejo vročega in strastnega ljubimca. Kakor sem nekje prebrala pred časom, visoki moški NAJ BI bili videti močni in pogumni, nižji pa šibki in nebogljeni. In ravno zaradi tega, se večina nižjih tipov toliko otepa tega stereotipa, da je prav mogoče da so zaradi tega postali trdnejši, bolj moški! Naj bo to žlahtni smisel za humor, s katerim privlači ženske, ali pa dvojni trud, da pride v šolsko košarkaški klub – v glavnem njegov dodatni trud ga je najbrž izoblikoval v izdatnejšo trofejo, kot je povprečni Mr. Tall or Mr. Big. Stereotip visokega tipa je še posebej pomemben pri visokih puncah, saj imajo ponavadi take težave v klubih, ker ne morejo oz. nočejo plesati ravno z vsakim. Mora bit višji od njih! Po moje če tipa sodiš po višini, nisi nič manj plehka od tipov, ko sodijo ženske po velikosti prsi, suhosti…

Potem kriterij, ki sledi je verjetno pri starejših puncah, da ima tip dobro službo. Tukaj ne mislim preveč filozofirati, ker nekako še nisem v letih, da bi sploh imela stik s taksnimi pobi ali pa da bi obstajala možnost, da bi mi to postalo pomembno (in upam da mi tudi nikoli ne bo). Če gledam nase, bi si veliko bolj želela nekoga, ki v svoji službi oz. v tistem kar dela občuti veliko zadoščenje, veselje, srečo. Ne bi želela imeti npr. hladnokrvnega pravnika, ki mu tako delo NI VŠEČ, kateri bi hodil domov ves zbit in nato zamoril še moj večer z opisom svojega slabega dneva, da je garal kot suženj in da svojo službo sovraži. Želim si, da bi bilo večinoma prisotno veselje in sproščenost, želja enega po drugem, strast, zadovoljstvo ter nasploh sreča. Briga me, če bo trajalo celo večnost, da privarčujeva na primer za stanovanje, avto, itd… Namesto njegove plače, si bom raje ogledala njegovo predanost, marljivost in stopnjo zadovoljstva.

Obstaja še veliko kriterijev, od barve las, oči, kože, ali je družinski človek ali ne, pa celo do tega ali je čustveno stabilen. Kaj vse si punce znamo izmisliti in celo zahtevati!

Mnogo pričakovanj temelji na dejstvu, da stvari, ki si jih želimo zase, pa jih trenutno nimamo, pa verjamemo, da nam bodo prinesle srečo, ko jih bomo dobili. Tega v resnici ne moremo zatrdno vedeti, saj se ljudje spreminjamo, in si ne moremo predstavljati nečesa, česar še nismo doživeli. Logika, ki se je jaz bolj držim, je ta, da smo lahko že danes, tukaj in zdaj, zadovoljni s tem kar imam. Vsi ti kriteriji s katerimi želijo(želimo) punce preoblikovati resničnost, da bi doživele veselje, jih bodo (nas bodo) na koncu pokopali pod sabo, saj vse pogosteje postavljajo/mo kriterije, ki s pravo srečo nimajo ravno veliko skupnega. Življenje kot življenje prinaša veliko takih trenutkov »sreče v oblakih«, ki si jih sami ustvarimo, pa nimajo veze z resničnostjo. Bolj ko dejansko uživaš v življenju, si sproščen in ustvarjalen, bolj odkrivaš to veselje in srečo, za katerim vsi toliko težijo.

2008-04-04T08:00:00.008+02:00

I Dont Like Chocolate....

I get crap about it every time the opportunity arises for me to eat some. When someone offers me chocolate, I'll say no thank you, and then they will say something like, what are you on a diet? And I'll say nope, I just don't like it. When people hear this I swear you would have thought I said I was a terrorist, Nazi or something because they give me this blank stare for a couple of seconds, and then say something on the lines of your weird. Chocolate bleh, whatever, you people who like chocolate out there probably looked at the title of this post and gave it a blank stare, don't like chocolate has this weird effect on people, like it gets you freaking addicted, well being addicted to chocolate is the last thing I need right now... :)
So seriously, i'm a fan of Haribo teddibears and jelly beans... So now you know what to buy for my b-day!

And guys, the ones who love Cholcolate Candy Bars...

PETA has uncovered gruesome evidence that candy giant Mars has been paying experimenters to conduct deadly tests on mice, rats, guinea pigs, and rabbits. We’re launching a worldwide boycott of Snickers, M&M’s, Twix, Milky Way, Starburst, Dove, Skittles, and other Mars-made products until the company has a heart and stops hurting animals.

Right now, Mars is funding a study at the University of California, San Francisco, in which experimenters force-feed rats by shoving plastic tubes down their throats. The animals are then killed and cut open.

Mars has also paid experimenters to do the following:

*Force mice to swim in a pool of water and paint and find a hidden platform to avoid drowning—only to be killed later
*Surgically attach plastic tubes to guinea pigs’ carotid arteries and inject cocoa ingredients into their jugular veins to induce dramatic decreases in blood pressure
*Force rabbits to eat high-cholesterol diets with varying amounts of cocoa and then cut out and examine primary blood vessels to their hearts

Not one of these tests is required by law for candy! Mars’ chief competitor, Hershey’s, has already signed PETA’s statement of assurance pledging never to conduct or fund tests on animals.

All what is asked is a little of your help to end Mars’ cruel experiments!
Look at http://www.marscandykills.com/#null !
But i warn you, the video is very cruel!

Learn more at MarsCandyKills.com.

2008-02-04T15:45:00.000+01:00

Women who are running with wolfs

Spoznala sem, da damskost v napačnih okoliščinah pravzaprav duši žensko, namesti da bi ji pustila dihati.

V divjem podzemlju ženske narave živi bitje:), recimo neka naša čutna narava, ki ima svoje naravne in hranilne cikle kot pač vsako bitje. To bitje je radovedno, rado vzpostavlja odnose, včasih poskakuje od energije, včasih je negibno. Odziva se na vzgibe, ki zadevajo čute: glasba, gibanje, hrano, pijačo [posebi alkohol :) ], lepoto, umirjenost, tišino, temo.

Ta vidik ženske vsebuje spolni gon. Pa ne tistega kot v : »Dejva se dol!«, ampak bolj tak, ki gori v ciklih, zdaj visoko zdaj nizko.

V današnjih ženskah pa ta čutni izraz vzplamti le za kratek čas, kajti zelo hitro je obsojen in kaznovan. Nekoč je premetena seksualna »modrost« bila čaščena, dandanes pa ima bolj slabšalni pomen. Tako je in same ne moremo spremeniti družbe. Po mojem bi se ženske morale osvoboditi okovov družbe in prepričanj da je obsceno [= seksualna modrost] vulgarno. Ženske so včasih uporabile seksualnost, čutnost, da so nekaj dosegle, da so omilile žalost, priklicale smeh in tako nekaj izravnale v psihi.

Ne pravim, da bi se moralo cilje dosegati na tak način, pravim le, da se je včasih treba prepustiti in ne toliko misliti o tem, ali je to prav ali narobe, ali je prehitro ali je točno prravi čas, ker s tem uničimo trenutek.

Tudi sama imam s tem problem, nekako se ne morem osvoboditi občutka, da bi rada prehitevala čas. Mogoče le momenta še nisem doživela ali pa sem ga, pa nikogar ni bilo v bližini s katerim bi ga delila. :)

2008-02-03T17:04:00.002+01:00

I want to go to.....

2008-01-27T14:00:00.004+01:00

Egoist. Jaz?

Radi bi bili všečni, priljubljeni in v središču pozornosti. Zato se do onemoglosti razdajamo in izčrpavamo. Ker nočemo biti egoisti, ki jih nihče ne mara.

Vsak se jih izogiba v širokem loku. Ljudje, ki so sami se zdijo zapuščeni. Odrezani. Nesrečni. Pa je res tak? Za razliko od večine, ki se sprijazni z zakonitostmi splošno veljavnih norm, ki za vsakega določajo, kaj je dobro in kaj ne. Povsem naravno je, da bi najprej zadovoljili svoje potrebe, obenem pa smo v nenehnem strahu, da bi nas drugi zaradi tega razglasili za egoiste. Zato zavestno potiskamo vstran svoje življenje in cilje ter se podrejamo staršem, profesorjem, partnerju, šefu. Včasih se podrejamo tako dobro, da izgubimo orientacijo v lastnem življenju in se nato razoroženi prepustimo tujim sanjam o »srečni« prihodnosti. Egoist zna ločevati pomembno od nepomembnega, vsaj glede samega sebe. Vse drugo ni tako pomembno. Vsakič znova se vpraša : » Ali je to zame koristno?« In ne: »Kaj bodo pa rekli drugi?«

Jaz besede kot so zvestoba, poštenost, solidarnost, odgovornost do drugih razumem po svoje. Ne izkoriščam drugih, vendar ne dovolim, da bi drugi izkoriščali mene. Če bi bil svet poln poštenih, pridnih in dobronamernih ljudi, ki živijo svoje življenje in pustijo živeti drugim, se nam ne bi bilo treba braniti pred vsiljivci in izkoriščevalci.

Zame ima Egoist raje zadovoljstvo kot ugled. Giblje se v življenjskem okvirju, ki je jasno omejen. Kar je zunaj tega mu nič ne pomeni. Usmerja se na bistveno, in ko to doseže, uživa. Ne pride mu na misel, da bi si želel kaj, česar potem ne more uživati. Jasno, da tudi egoisti želijo nekaj priznanja in spoštovanja, a imajo naravni posluh za to, od katere točke dalje jih težnja po prestižu začne dejansko obremenjevati.

To, da ne stremijo k uspehu, ne pomeni, da ga tudi nikoli ne dosežejo. Celo nasprotno. Ljudje, ki se ne ozirajo na mnenje okolice in se trmasto predajo neki svoji ideji al cilju, lahko dosežejo izjemne uspehe. Sej je antologija umetnosti zbirka egocentrikov. In v njej je mnogo več moških kot žensk. Kar najbrž ni naključje, saj ženske že od nekdaj vzgajajo tako, da veliko bolj predano upoštevajo želje okolice in obenem prav tako predano zatirajo svoje. Kar je narobe. Le tisti, ki bo sam prevzel odgovornost zase, za svojo srečo, izpolnitev svojih želja in samouresničitev, lahko upa da bo pri tem uspešen. Samo tista ženska, ki ve, kaj bi bila zanjo sreča, lahko doživi, da jo osrečijo še drugi.

Živeti z egoistom ni lahko, še posebi zato, ker so predstave o skupnem življenju drugačne. Imamo namreč dve možnosti: da se mu podrediš ali pa da uporabiš njegovo taktiko. V prvem primeru je »neegoist« zgubljen, v drugem pa se lahko naučiš boriti zase in celo doseči mnogo več, kot si kdajkoli sanjal.

»Vsak boj, ki te ne zlomi, te okrepi.«

2008-01-21T15:35:00.002+01:00

Sreča

Imam dovolj sreče? Ali živijo drugi bolje od mene? Totalno otročja vprašanja, si pravim. Treba je vstopiti v svet odraslih, prenehati se smiliti sam sebi in dojeti, da si ravno TI tisti, ki samega sebe oviraš na poti do sreče ...

Zvalila sem se v udoben stolček v Čajnici in se prepustila zanimivi glasbi. Dokler sem čakala prijateljico, hotela ali ne, sem slišala odlomke pogovorov za sosednjimi mizami. Tri študentke se pritožujejo nad obnašanjem profesorjev. Ženska se izpoveduje moškemu, kako jo prehiteva čas, njej pa se ne uspe ukvarjati s stvarmi, ki jo veselijo. Dve starejši gospe se ne moreta načuditi brezobzirnosti prodajalk. Gospa, ki verjetno dela kot vzgojiteljica v vrtcu, se pritožuje nad obnašanjem malčkov.

V glavnem, če mislite da sem tega prijetnega popoldneva slišala nekoga, ki bi bil vesel in zadovoljen, se motite! Vsi, katere sem slišala so z rahlo pridušenim glasom, a hkrati povišanim tonom, so svoje sogovornike zabavali z žalospevi. Sredi mojega opazovanja je naenkrat prišla moja pričakovana prijateljica in rekla: » Že tak super dan mi je zadosten razlog, da sem super razpoložena! Kaj človek še rabi?« No, končno ena HAPPY osebica!

Ne vem kako drugi ljudje stojijo z življenjem. Mogoče pustijo, da teče svojim tokom, zraven pa obžalujejo posledice ali pa poskušajo izkoristiti vse kar nam življenje ponuja – vsak dan, vsako prijateljstvo, vsak nenadni,nepričakovani nasmeh… Nekateri pa mogoče samo upajo na bolje. »Saj bo čez čas bolje!« so tipični vzdihljaji. Počakali bomo da diplomiramo, pa da se poročimo, pa da postanemo starši, pa da odplačamo vse možne kredite, pa da se preselimo v novo stanovanje, pa da še nov avto kupimo, pa samo še da otroci zrastejo, pa da dobimo vnuke, pa da še oni malce zrastejo….

Življenje se odvija mimo nas, mi pa čakamo na bolje čase. Ena resnica je: dokler mislimo, da je naša osebna sreča odvisna od zunanjih faktorjev, kot so ne vem ocene na faxu, denar, fantje, mega super hitera avto, politika in ..kaj js vem čist zrak :) ..živimo življenje na kredit:D

V življenju se je treba odločati, reskirati, iskati boljše rešitve. Seveda je najlažje iti po liniji najmanjšega odpora in zaključiti z »itak nič nima smisla«, izpita ne bom naredil, tiste službe ne bom dobil, tistemu lepemu fantu sigurno ne bom všeč,… in podobno. Vedno je najlažje obtožiti okoliščine za nastale probleme, namesto da se soočimo z problemom večnega odlaganja.

Okoliščin, se na žalost ne more spremeniti, in brezveze je rabiti svojo energijo nad nerganjem nad grdim vremenom ali ker te je prodajalka grdo pogledala.

Edino kar je dejansko v naši moči je to, da spremenimo svoj pogled na okoliščine in se iz jokice prelevimo v samozavestno, zadovoljno dekle. :)

2008-01-09T16:01:00.003+01:00

Diskreten šarm neodvisnosti

Iz dneva v dan opažam, da dekleta vse bolj doživljajo pravo revolucijo in nekakšno neverjetno osvoboditev, če lahko temu tako rečem. Današnja dekleta odraščajo popolnoma drugače kot prejšnje generacije. Razvijajo se in postajajo svobodne, samostojne in verjamejo vase in svoje sanje. Kaj bi nas dekleta mogoče lahko zaskrbelo je, ali v tem »duhu« odraščajo tudi fantje in kako to vpliva na njih. Kaj če se iz patriarhalnih spremenijo v izkompleksane tipčke, ki se bodo bali neodvisnih žensk?

Če se to zgodi, kar po mojem se bo, ker že zdaj slišim : » Ženske, pejte nazaj za šporget! «, bomo dekleta morale sklepati velikooooo kompromisov. Kmalu bomo morale s svečo iskati fante, kateri nam bodo kos ali pa bomo pač vzele »tisto kar vsaj malo spominja na tisto, kar si zares želimo«. Kmalu bomo gledale fante, jih sicer imele rade, a vseeno bomo malce nezadovoljne, ker pač med nami ni dosežena » popolna skladnja «…let's say » it's not a totally 100% perfect match «. Vseeno pa bomo lahko delale karkoli si bomo zaželele, kupile si karkoli si bomo želele, živele kakorkoli bomo želele…in ga poklicale ko bomo ob kupu novih mikic, čeveljčkov in ličil malce osamljene in si zaželele nežnosti…

Ahh, kakorkoli, ko se ta sprememba zgodi, v globalnem smislu se je namreč že, ni več vrnitve. Ko začnemo živeti kot samostojni ljudje, posvetimo temu manj pomembnosti kot prej, ko tega nismo imeli. (Npr. ptica ne daje tolike pomembnosti temu da leti, kot bi jo mogoče človek, ki si letenja neizmerno želi ).

V glavnem, ženske smo različne. Nekatere med nami so samostojne, ne da bi o tem razmišljale niti eno sekundo, druge imajo celo teorijo. Tretje so mogoče » pokleknile « pred kakšnim » konzervativnim princem na belem konju «, ampak se bodo vrnile. Sčasoma. Četrte vse skupaj dojemajo preveč dobesedno, pa mislijo da je neodvisnost - ostrost, grenkoba in samota, pa ni. Osebno poznam le eno ali dve čisto zares samostojni dekleti. Eni trenutno ne gre ravno v življenju, ampak ko je bila na vrhu – sem imela občutek, da je nepremagljiva.

Ni najvažnejše, ni pa tako nepomembno,…obe sta za moške zelo privlačne. To omenjam zato ker se ne strinjam s tistim rekom, mitom, da neodvisnost plaši moške. To ni res….

Vem, da se veliko deklet po neuspeli vezi med seboj tolaži s tem, da je bila premočna za njega, da je bila preveč samostojna, da ni delala tistega, kar je on hotel … meni vse skupaj pelje samo na fraze, ki jo pač rečeš, da prijateljico potolažiš.

Mislim, da se s tem odkriva nek predsodek, naš » zamaskirani « strah – bojimo se biti še bolj samostojne, še močnejše…. V bistvu ravno nasprotno od tistega kar se tako sveti, blešči in čemu se je težko upreti – neodvisnost, samospoštovanje, svoboda, vedrina, varnost brez arogance, tolerantnost… Če pomislimo na fanta s vsemi temi lastnostmi…ali ga ne bi želele imeti ob sebi? Če je vse to res kar si želimo, kako bi bilo če bi tudi me mlade damice postale takšne?

2008-01-04T17:06:00.002+01:00

Superbook

No pa je le izšla še elektronska knjiga - napravica, ki branje naredi neverjetno lahko in udobno.
Gadget leta je prispel v zadnji moment: Kindle, elektronska knjiga, ki se je v decembru znašla na virtualnih policah knjigarne Amazon.com ( zaenkrt je dostopna samo v ZDA ). V elektronsko knjigo se lahko od povsod nalagajo knjige in časopisi, mogoč je pa tudi dostop do interneta in elektronske pošte. Že te osnovne funkcije vam omogočajo, da vsebino katero berete, okrepite in dopolnite z podatki z interneta, ali pa podebaterate o njej s prijatelji.
T.i. E-Ink, tipografska rešitev knjig in tiska, je po zunanjem izgledu precej podobna knjižnem tisku, čeprav jo berete z ekrančka, s katerega se lahko bere v skoraj vseh svetlobnim okoliščinah ( recimo včasih na mobitelu ob premočnem soncu črke enostavno bledijo). Pri knjigi se listi normalno obračajo, naprej in nazaj, mogoče je pa narediti tudi virtualno uho (označiti do katere strani ste prišli). Če ste fanatik in knjige obvezno nosite povsod, od počitnic na plaži pa do smučanja v Franciji, vam lahko elektronska knjiga prišpara prostor (19.1 x 13.5 x 1.8cm, 292 g) in npr. plačanje prevelike teže prtljage na letalu, saj je v enem Kindle-u lahko do 200 knjig...in to knjig s slikami! Če pa naberete preveč knjig in je spomin premali za vse, jih z lahkoto in z USB-ključem prenesete na svoj računalnik.
Tu je še ena prednost...Knjige v elektronski obliki so cenejše kot tiskane knjige. Pa še ko jo naročite, prispe v vašo napravico v manj kot minuti!
No, kritiki ne bi bili kritiki, če ne bi vsak izum malce pokritizirali.... Opazili so, da Amazon ni objavil naslove, ki obstajajo v tem formatu ( razlog temu je verjetno to, da se naslovi iz ure v uro povečujejo, do zdaj jih je že čez 90 tisoč) . Prav tako Kindle-u zamerijo nepopolno funkcionalnost za "branje" PDF-formata in to, da tekst nima možnosti hipenacije (deljenje besed, prenos delčka besede v drugo vrstico).
Kljub temu, teče besede o prvem takem izumu, zato je po mojem mnjenju Kindle zares fantastičen proizvod - če ne prava revolucija po Gutenbergovem tiskarskem stroju ( česa vse se ne naučimo na novinarstvu, hehe).
Uglavnem, če vas je stvar zainteresirala, si za več informacij poglejte na http://www.amazon.com/gp/product/B000FI73MA/ref=sa_menu_kdp0?pf_rd_p=328655101&pf_rd_s=left-nav-1&pf_rd_t=101&pf_rd_i=507846&pf_rd_m=ATVPDKIKX0DER&pf_rd_r=10E394N573DCZKQRZBXD

2008-01-03T23:55:00.005+01:00

Jaz, jaz in zopet jaz!

V tem postu .... boste zvedeli nekaj več o meni.
Spim .... malo. No, ne glede na količino spanca, se zbudim pretežno dobre volje. Lahko bi se reklo, da sem jutranji tip.
Živim v .... mali familiji v prevelikem stanovanju.
Ko ne delam .... se rada potepam. Ali pa se zavijem v dekico in gledam dober film z lončkom Nutelle v roki. In nikoli se ne neham spraševati, zakaj taki dnevi tako hitro minejo.
Moje sanjske počitnice .... Cuba. Mislim, da ne potrebujete dodatne razlage.
Moje zadnje potovanje .... Beograd. Mmmm. Žur do jutranjih ur. Kavice na Skadarliji. Sprehodi ob Adi. Kopanje v Adi. Pleskavice. Čevapčiči in kajmak. Mnjam. "Živim za danes. Kaj bo jutri, bom razmišljal jutri."
Živcerajo me .... ljudje, ki jim po domače rečemo "ponavljanke". Ljudje, ki ne znajo živeti svojega življenja, ampak vedno gledajo kaj delajo drugi in jih potem kopirajo. Ljudje, ki preko mene pridejo v mojo družbo in se kar naenkrat začnejo štuliti v mojo družbo brez povabila. Če nekaj imam, hočem imeti edina. Če se jaz nekaj spomnem, hočem biti spet edina. Face it, it was my idea! Skratka: Ljudje brez idej, kako živeti življenje po svoje.
Veseli me .... prosti konec tedna, kratko potovanje v Italijo ali na obalo, preživeti poletje na morju, odbojka na mivki, filmski večer z mojim dragim, tortica v Zvezdi z prijateljicami, iti v najljubšo mehiško restavracijo, nizek telefonski račun, 10ka na faxu, ....
Rada jem .... tortille in pomaranče prelite z medom!!!:) načeloma vse razen krompirja, kostanja, zelenega graha in fižola
Rada pijem .... vodo, različne čaje, Sladki moškat, šampanjec, martini, .... ampak se v moji šalčki najpogosteje znajde kava...
Všeč mi je .... njegov poljubček, ko me nežno objame in mi šepeta, ko se stisne k meni kot mali kužek, ki čaka da se ga pocrklja, ko me nežno booooža, vožnja na motorju, ker nam daje svobodo, da gremo kamor hočemo brez skrbi kam bomo parkirali, jutranja kavica in sladoled v Minonu, moja bela poletna oblekica, ki tako lepo poudari mojo zagorelo polt, vsaka mala pozornost, ki jo dobim ob posebnih dnevih
Zadnji evro bi porabila na .... tisto, kar bi mi tisti trenutek padlo na pamet. Od kakšne lepe oblekice pa do okusne večerjice. Ko mi je nekaj ušeč, v trenutku zgubim vse kriterije in racionalno stran enostavno izključim. Sploh ne znam z denarjem. Ko ga imam, ga porabim z svetlobno hitrostjo, ko ga nimam, se smilim sama sebi in manično iščem kakšno zaposlitev za krajši čas.

2008-01-03T00:33:00.001+01:00

Do večnosti ...

Že stoletja človeštvo hrepeni po nesmrtnosti. Prepluli, prehodili in preiskali smo zemljsko oblo, da bi našli izvir večne mladosti in kamen modrosti. Ljudje so izumili nešteto losijonov, napitkov in idej, naredili viagro in gerovital, a večno življenje se nam še izmika. Počutimo see nemočni in že kar malo panično iščemo odgovore, kako bi naše nekaj desetletij dolgo življenje raztegnili v večnost.

Živeti dolgo je cilj, h kateremu teži vsak, a uspeva le malokaterim. Mnogim ne uspe niti priti do povprečne staresti, ker se raje zafiksajo do smrti ali pa zaradi alkohola in prehitre vožnje izgubijo življenje v kakšni nesreči. Nekaterim pa ne uspe niti svoje veze ohraniti več kot nekaj let.
Torej je skrajni čas, da gremo v akcijo reševanja tistega, kar se rešiti da. Morda niti ni tako slabo, da se kej naučimo tudi od živali. Medtem ko si mi ljudje razbijamo glavo iščoč srečo v dolgovečnosti, so se morske želve hitro regnirirale in obnavljale tisoče let. Odkrile so, da je skrivnost dolgovečnosti v počasnem in sigurnem življenju in v lastni sposobnosti obnavljanja.

Isto je z ljubeznijo. Prava skrivnost dolgotrajnosti ljubezni je posedovanje možnosti obnavljanja, obdrževanja svežine in dinamičnosti veze. Začetna iskra ljubezni sčasoma izgubi nekaj sijaja in partnerja začneta hrepeneti po tistih dnevih, ko je bila njuna privlačnost močna in povezanost čista.
Veza zahteva stalno infuzijo nove in sveže energije, ki jo dosežemo s spontanimi aktivnostmi, spominjanjem na to, da se morate smejati in vkrcavanjem na nova potovanja skupnega ustvarjanja. Moramo biti spontani, nepredvidljivi, ker to je osnovni element živosti naspreti rutini, ki je predvidljiva in poznana. Torej potrebujete le nekaj domišljije, razigranosti, zabave, kreativnosti in nepričakovanega presenečenja. Naredite kdaj kaj butastega, bodite impulzivni, nori, trapasti...in smejte se! Smeh je eden izmed najenostavnejših užitkov v življenju in edina od najsrečnejših stvari, v kateri lahko uživate skupaj. Nič vas ne stane, aje takooo dober in potreben:)

Rutina in predvidljiv vsakdan rušita zvezo z enako močjo kot prepogosti prepiri. Vedeti, kaj sledi ali predvideti situacijo včasih ni slabo, a če se to dogaja vsak dan, iz leta v leto, je čas, da vključite alarm.
Spremenite vsakodnevno rutino, kadarkoli je mogoče, zamenjajte vloge in dolžnosti med tednom. Poskušajte vse in še več, ni meja, kadar je govora o vnašanju nove dinamike in živahnosti v vaše življenje.

2008-01-01T14:33:00.008+01:00

Let's kiss

Ne vem sicer, kaj se je Marilyn Monroe pletlo v glavi, ko je zatrjevala, da je poljub na roko resda galanten, a da se bo dekle vedno odločilo za diamante. Kajti vse vemo: v resnici ni boljšega sredstva, da razvnameš žensko, kot so ravno prav odmerjeni poljubi in ravno prav usmerjeni poljubi. Nežni, strastni, vroči, slastni, mokri dokazi, da smo neubranljivo vredne poželejna.

Ja, za nekatere izmed nas so poljubi včasih učinkovitejši kot karkoli drugega, pa čeprav naj bi poljub - v fizikalnem smislu - ne bil drugega kot dotik dveh ustnic.
Kakšen je bil poljub? Je sploh bil, ali je bil le neroden cmok? Si je vzel dovolj časa zanj ali je bil hiter in površen?
Ženske potrebujemo čas, da si zavrtimo domišljijske slike, uravnovesimo hormončke in razvrstimo čustva ( za razliko od moških, ki naj bi jim bil dovolj le pogled na košček razgaljene kože in je že pripravljen na juriš ).

Naj se strast razvnema počasi. Naj zavre mojo kri s svojo bližino: obraz ob obrazu, dih naj se preplete z dihom, sladek poljub na vrat, kjer ekstatično utripa moja žila.... Naj čakam, zadržujem dih v pričakovanju...Vsak poljub naj bo drugačen; ta strasten, naslednji komaj sluten...Naj se osredotoči le name, na moja usta, naj vpija vsak delček, vsak moj odziv....

"Duša sreča dušo na ljubljenih ustnah." Percy Shelly

Poljub je ljubka ukana narave, ki ustavi govorjenje, ko besede postanejo odvečne.
Včasih ga poskusim ujeti v fotografski objektiv. Da se spomnim kako je bilo, kako je... Da ko pomislim nanj, pa ga ni ob meni, da vem da me ima rad. Da si me želi in da sem njegova mala.

"....In potem sem storila nekaj najpreprostejšega. Nagnila sem se in ga poljubila. In svet se je razprostrl pred menoj." Agens de Mille

Tako se verjetno vse začne. V nekem danem hipu, ki ga sploh ne moremo označiti kot trenutek. Nekaj v nas se premakne. Obstanemo. Sploh ne vemo kje začeti. Kot neko novo rojstvo. Ko enostavno veš, kaj si želiš; pa si ne znaš več slediti. Temu, kar čutiš. Svoji lastni želji nočeš slediti. Tako jo potiskaš v sebe. Toliko časa, da postane del tebe. Tisti del tebe, ki ga želiš potisniti ven iz svojega razmišljanja. In ne gre. Ostaja. Tako močno zakoreninjena v tebi.

"Nisem je poljubljal, šepetal sem ji v usta." Chico Marx

Šepetal je, šepetal,... kot le on najbolje zna. Tako kot nihče drug.

Swingers are coming back as Players

2007-12-25T19:01:00.000+01:00

Zadnje čase opažam, da je pri večini znancev njihov "Relationship status" SWINGER. Pa me je dejansko začelo zanimati zakaj so vsi naenkrat "gugajoči". Kaj naj bi to pomenilo?

London. Britanska presolnica je v razuzdanih, seksulano revolucionarnih 60-ih letih bila znana po veselem "swinging-u". Bila je kot nekakšno zbirališče za vse tiste, ki v času seksa ljubijo gužvo in neznance. Danes se swingerji kličejo Players, kar pomeni da se imajo za pomembne igralce v družbi. Beseda (po podatkih najdenih na internetu) teče o denarno dobro stoječih pripadnikih višjega srednjega sloja s precej dobro plačanimi posli, borznimi mešetarji, bančnikih, odvetniki, zdravniki,... nekatere seks-zabave, ki so nekakšna mešanica grupnega seksa in menjave partnerejv, so rezerverane izključno za določeno vrsto ljudi ( baje, starejši od 40 let, nepomembni ljudje, grdi in debeli niso dobrodošli) .

Sex-partyji se odvijajo v več klubih, eden od bolj znanih je Corts wine bar na High Holborneu. Podnevi naj bi bil to znan vinski bar, kakor v Britaniji imenujejo moderno opremljene lokale, kateri se razlikujejo od klasičnih pub-ov po višjih cenah in "boljših" strankah. Ta bar naj bi se v eni noči spremenil v bar za "pare". Če mau bolj direktno povem - to bo klubi za ljudi, ki želijo seksati z neznanci. Ponavadi za bankirje, odvetnike (!) , zdravnike in ostale iz višjega srednjega sloja, brez katerih družba naj ne bi mogla funkcionirati, za njihove partnerje, žene, ljubice in dekleta.

Swinging se vrača na sceno thanks to intrenet ( but of course) na katerem je vse večja ponudba sex-zabav. Pravijo, da je mesto dogajanja je strogo čuvana skrivnost do dejanskega dneva dogajanja. Takšni partyji se začnejo okoli polnoči, ko češ zaprejo lokal. Dokler "običajni" gostje zapuščajo zgornji del, se spodnji ( kletni) del lokala polni z "posebnimi" gosti. (op. če želiš biti "poseben2 gost, moraš biti včlanjen v klub in plačati članarino)

Zabava naj bi se začela kot vsaka druga zabava, s pijačkami in pogovorom. Tisti bolj izkušeni "swingerski" pari se sprostijo malce prej kot tisti z manj izkušnjami, nekateri pa celo samo gledajo. "Gledanje" ni prepovedano, saj nekateri pari dejansko pridejo, da samo gledajo, nekateri pa da so gledani. Vse nekako spominja na velike orgije starega Rima, kjer je večina parov v času doživljanja orgazmov skoraj čisto oblečena.

Glavno pravilo je biti diskreten. Na partyje je strogo prepovedano nositi fotoaparate, kamere in naprave za audio-snemanje. Organizatorji dobro preverjajo identiteto članov.
Torej. diskretnost, varnost in zaupanje so najpomembnejše besede v slovarju današnjih swingerjev.

" V enem kotu trije oblečeni moški, eden celo v rekelcu, srajci in kravati obdelujejo lepo, šarmantno, plavolaso gospodično, ki je prav tako še vedno oblečena, ampak z odpeto srajco golih prsi, s krilom okoli pasu in brez spodnjih hlačk, sedi na stolu in z nogami objema pas enega od moških ter sklepajoč po njenih gibih doživlja orgazem.
V drugem kotu moški v črtasi obleki, kakršno ponavadi nosijo bankiriji, stoji pred privlačno temnolaso žensko v poslovnem kostimu, katera z njim izvaja živahni felacio.
Pred rjavolasko, katera z razširjenimi nogami sedi na stolu in umika spodnje hlačke, kleči moški z nemirno glavo med njenimi nogami. Sodeč po njenih zaprtih očeh, odprtih ustih in jeziku s katerim vvsake toliko oblizne svoje polne ustnice, on dobro opravlja svoje delo :)
Na enem koncu šanka stoji moški za žensko na visokih petkah, malce razmaknjenih nog. Tudi ona ima krili okoli pasu.... "

Prizor iz pornofilma? Ne ne, dobrodošli na edem od mnogih sex-partyjev v središču Londona.

p.s. Vprašanje ljubezni? Premislite sami.

Užitki

2007-12-23T13:17:00.001+01:00

Življenje je cirkus. Še posebno decembra, ko svet zavije s svoje običajne poti in se začne vrteti okoli enega samega trenutka. Trenutka, ki postaja vse bolj postranski, najpomembnejše pa postajajo priprave nanj. Pa nočem bit med tistimi, ki znajo le godrnjati nad vse agresivnejšimi marketinškimi prijemi. Navsezadnje je mogoče uzivati tudi v pripravah. Predstava se pač mora nadaljevati...

Avtorji blogov so kot Sokrat na speedu

2007-12-22T15:37:00.001+01:00

Končno so tudi računalniki in internet za nekaj dobri. Brezdušni stroji in svetovni splet, zaradi katerih smo si ljudje menda nehali pisati pisemčka in se zatekali pisanju še kar prežvečenih email-ov, so povzročili novo obsedenost, ki se širi po svetu vsaj tako hitro kot azijska pljučnica.
Začeli smo pisati spet dnevnike, razlika je le v tem, da zdaj svoje čičemiče objavljamo na internetu in jih imenujomo BLOGI.

Človečki smo začeli pisariti o vsem mogočem, komentirati dogodke, razpravlajti o "aktualnih" temah, predvsem pa pripovedovati o svojih vsakdanjih neumnih (ali manj neumnih) opravilih, mogoče tudi skladati (zanič) poezijo...no in take pisarije množično objavljati na blogih. ( Tudi pr meni ne bo kaj bolj drugače).

Hm, zakaj? Optimisti menijo/mo, da smo se začeli osvabajati in smo siti tega, da nam vsiljujejo bolj ali manj ponarejena poročila, da nas poneumljajo in nam ponavljajo tisto, kar je po volji velikih korporacij, medijskih družbi, politikov,... in še se lahko našteva. Kdove, mogoče gre preprosto za to, da smo (hvalabogu) ljudje spet začeli uporabljati možgane in bi radi svetu poslali kak signal iz svoje glave (ki je nedvomno zelo pomemben).
Končno ima vsak možnost, da svetu pove kaj misli. ( Ali ga bo svet poslušal, al pa čee ga bo sploh opazil, je že druga pesem, a nočem bit malenkostna že na začetku).

Moj blog bo tak ko drugi, nič bolj zanimiv, nič bolj urejen. Bo zmeden, nepovezan, za bralce, ki me ne poznajo popolnoma nerazumljiv, po možnosti vam bom še nataknila kake povezave, tako da bo po 15 min branja odprtih še najmanj pet drugih blogov, na njih pa boste brez dvoma našli še sto povezav do novih.

Torej..dobrodošli v moj spletni dnevnik :)