Imam dovolj sreče? Ali živijo drugi bolje od mene? Totalno otročja vprašanja, si pravim. Treba je vstopiti v svet odraslih, prenehati se smiliti sam sebi in dojeti, da si ravno TI tisti, ki samega sebe oviraš na poti do sreče ...

Zvalila sem se v udoben stolček v Čajnici in se prepustila zanimivi glasbi. Dokler sem čakala prijateljico, hotela ali ne, sem slišala odlomke pogovorov za sosednjimi mizami. Tri študentke se pritožujejo nad obnašanjem profesorjev. Ženska se izpoveduje moškemu, kako jo prehiteva čas, njej pa se ne uspe ukvarjati s stvarmi, ki jo veselijo. Dve starejši gospe se ne moreta načuditi brezobzirnosti prodajalk. Gospa, ki verjetno dela kot vzgojiteljica v vrtcu, se pritožuje nad obnašanjem malčkov.

V glavnem, če mislite da sem tega prijetnega popoldneva slišala nekoga, ki bi bil vesel in zadovoljen, se motite! Vsi, katere sem slišala so z rahlo pridušenim glasom, a hkrati povišanim tonom, so svoje sogovornike zabavali z žalospevi. Sredi mojega opazovanja je naenkrat prišla moja pričakovana prijateljica in rekla: » Že tak super dan mi je zadosten razlog, da sem super razpoložena! Kaj človek še rabi?« No, končno ena HAPPY osebica!

Ne vem kako drugi ljudje stojijo z življenjem. Mogoče pustijo, da teče svojim tokom, zraven pa obžalujejo posledice ali pa poskušajo izkoristiti vse kar nam življenje ponuja – vsak dan, vsako prijateljstvo, vsak nenadni,nepričakovani nasmeh… Nekateri pa mogoče samo upajo na bolje. »Saj bo čez čas bolje!« so tipični vzdihljaji. Počakali bomo da diplomiramo, pa da se poročimo, pa da postanemo starši, pa da odplačamo vse možne kredite, pa da se preselimo v novo stanovanje, pa da še nov avto kupimo, pa samo še da otroci zrastejo, pa da dobimo vnuke, pa da še oni malce zrastejo….

Življenje se odvija mimo nas, mi pa čakamo na bolje čase. Ena resnica je: dokler mislimo, da je naša osebna sreča odvisna od zunanjih faktorjev, kot so ne vem ocene na faxu, denar, fantje, mega super hitera avto, politika in ..kaj js vem čist zrak :) ..živimo življenje na kredit:D

V življenju se je treba odločati, reskirati, iskati boljše rešitve. Seveda je najlažje iti po liniji najmanjšega odpora in zaključiti z »itak nič nima smisla«, izpita ne bom naredil, tiste službe ne bom dobil, tistemu lepemu fantu sigurno ne bom všeč,… in podobno. Vedno je najlažje obtožiti okoliščine za nastale probleme, namesto da se soočimo z problemom večnega odlaganja.

Okoliščin, se na žalost ne more spremeniti, in brezveze je rabiti svojo energijo nad nerganjem nad grdim vremenom ali ker te je prodajalka grdo pogledala.

Edino kar je dejansko v naši moči je to, da spremenimo svoj pogled na okoliščine in se iz jokice prelevimo v samozavestno, zadovoljno dekle. :)