Iz dneva v dan opažam, da dekleta vse bolj doživljajo pravo revolucijo in nekakšno neverjetno osvoboditev, če lahko temu tako rečem. Današnja dekleta odraščajo popolnoma drugače kot prejšnje generacije. Razvijajo se in postajajo svobodne, samostojne in verjamejo vase in svoje sanje. Kaj bi nas dekleta mogoče lahko zaskrbelo je, ali v tem »duhu« odraščajo tudi fantje in kako to vpliva na njih. Kaj če se iz patriarhalnih spremenijo v izkompleksane tipčke, ki se bodo bali neodvisnih žensk?

Če se to zgodi, kar po mojem se bo, ker že zdaj slišim : » Ženske, pejte nazaj za šporget! «, bomo dekleta morale sklepati velikooooo kompromisov. Kmalu bomo morale s svečo iskati fante, kateri nam bodo kos ali pa bomo pač vzele »tisto kar vsaj malo spominja na tisto, kar si zares želimo«. Kmalu bomo gledale fante, jih sicer imele rade, a vseeno bomo malce nezadovoljne, ker pač med nami ni dosežena » popolna skladnja «…let's say » it's not a totally 100% perfect match «. Vseeno pa bomo lahko delale karkoli si bomo zaželele, kupile si karkoli si bomo želele, živele kakorkoli bomo želele…in ga poklicale ko bomo ob kupu novih mikic, čeveljčkov in ličil malce osamljene in si zaželele nežnosti…

Ahh, kakorkoli, ko se ta sprememba zgodi, v globalnem smislu se je namreč že, ni več vrnitve. Ko začnemo živeti kot samostojni ljudje, posvetimo temu manj pomembnosti kot prej, ko tega nismo imeli. (Npr. ptica ne daje tolike pomembnosti temu da leti, kot bi jo mogoče človek, ki si letenja neizmerno želi ).

V glavnem, ženske smo različne. Nekatere med nami so samostojne, ne da bi o tem razmišljale niti eno sekundo, druge imajo celo teorijo. Tretje so mogoče » pokleknile « pred kakšnim » konzervativnim princem na belem konju «, ampak se bodo vrnile. Sčasoma. Četrte vse skupaj dojemajo preveč dobesedno, pa mislijo da je neodvisnost - ostrost, grenkoba in samota, pa ni. Osebno poznam le eno ali dve čisto zares samostojni dekleti. Eni trenutno ne gre ravno v življenju, ampak ko je bila na vrhu – sem imela občutek, da je nepremagljiva.

Ni najvažnejše, ni pa tako nepomembno,…obe sta za moške zelo privlačne. To omenjam zato ker se ne strinjam s tistim rekom, mitom, da neodvisnost plaši moške. To ni res….

Vem, da se veliko deklet po neuspeli vezi med seboj tolaži s tem, da je bila premočna za njega, da je bila preveč samostojna, da ni delala tistega, kar je on hotel … meni vse skupaj pelje samo na fraze, ki jo pač rečeš, da prijateljico potolažiš.

Mislim, da se s tem odkriva nek predsodek, naš » zamaskirani « strah – bojimo se biti še bolj samostojne, še močnejše…. V bistvu ravno nasprotno od tistega kar se tako sveti, blešči in čemu se je težko upreti – neodvisnost, samospoštovanje, svoboda, vedrina, varnost brez arogance, tolerantnost… Če pomislimo na fanta s vsemi temi lastnostmi…ali ga ne bi želele imeti ob sebi? Če je vse to res kar si želimo, kako bi bilo če bi tudi me mlade damice postale takšne?